Namen: Namen raziskave je ugotoviti, ali obstajajo razlike med opravičevanjem dijakov športnikov in dijakov, ki se šolajo v običajnih gimnazijskih oddelkih, cilj pa preučiti vpliv šolanja v športnih oddelkih na pogostost in na značilnosti opravičevanja pri športni vzgoji.
Metode: Uporabljeni vprašalnik ugotavlja pogostost opravičevanja, razloge za dejanska in namišljena opravičila ter dejavnosti, ki jih dijaki opravljajo v času, ko so opravičeni. Vzorec je obsegal 560 dijakov, in sicer 210 dijakov športnih oddelkov in 350 dijakov običajnih gimnazijskih oddelkov. Pomembnost stratifikacijskih spremenljivk (vrsta oddelka, letnik šolanja, spol, splošni učni uspeh) za pojasnjevanje pogostosti opravičevanja pri športni vzgoji smo ocenili z ordinalno regresijsko analizo s povezovalno funkcijo logit.
Rezultati Najmočnejša posamezna pokazatelja pogostosti opravičevanja dijakov pri športni vzgoji sta spol in letnik; največjo verjetnost za opravičevanje imajo dekleta in dijaki 4. letnika. Dijaki športnih oddelkov se ne opravičujejo statistično značilno pogosteje kot dijaki gimnazijskih oddelkov. Mediana odsotnosti dijakov in dijakinj športnih oddelkov je med 1 uro in 5 urami ter med 6 in 10 urami letno ter je višja kot pri dijakih v običajnih oddelkih, vendar ne pri dijakinjah. Opravičevanje športnikov ni odvisno niti od športne panoge, s katero se ukvarjajo, niti od obsega treninga in športne uspešnosti, pač pa od spola. Večje možnosti za pogostejše opravičevanje imajo fantje. Najbolj pogosti dejanski razlogi za opravičevanje so poškodbe, bolezen in učenje za drug predmet. Enako kot njihovi vrstniki tudi dijaki športniki med opravičenostjo najpogosteje opazujejo pouk ali se učijo za drug predmet.
Zaključek: Sistem opravičevanja je preohlapen, učitelji pa ne zaposlijo dijakov, ko ne vadijo. Ker so pomemben razlog opravičil poškodbe in prevelika športna obremenitev nekaterih dijakov športnikov, predlagamo, da bi jih spremljal šolski zdravnik.
